Spoštovani,
Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije je pripravilo predlog Zakona o visokem šolstvu. Skupnost samostojnih visokošolskih zavodov je zbrala in povzela nekatere komentarje visokošolskih zavodov, nekateri zavodi pa so svoje pripombe poslali tudi ločeno. Zaradi obsega pripomb in izjemno kratkega roka za odziv (le 3 dni) v tem dokumentu predstavljamo ključne pripombe in vprašanja, medtem ko bomo preostale oddali naknadno.
- Upoštevanje Računskega sodišča glede preprečevanja bega možganov v povezavi s sistemom financiranja visokega šolstva
Računsko sodišče kritično opozarja na dejstvo, da Slovenija izgublja visokoizobražene kadre, saj se vsako leto iz države izseli več kot 2.000 oseb z višješolsko ali visokošolsko izobrazbo, pri čemer ni vzpostavljenih učinkovitih ukrepov za preprečevanje bega možganov ali spodbujanje vračanja izobraženih kadrov (Glej Računsko sodišče Republike Slovenije (2023)[1]. Zato je Računsko sodišče izdalo mnenje, da vlada in ministrstva v obdobju, na katero se nanaša revizija, niso bili dovolj učinkoviti pri izvajanju aktivnosti, usmerjenih v zmanjševanje tveganj za pojav bega možganov v Republiki Sloveniji. Predlogi SSVZ so zato usmerjeni v financiranje visokega šolstva na način, ki spodbuja ohranjanje čim več v Sloveniji izobraženih državljanov na domačem trgu dela in izpolnitve nacionalnega interesa Slovenije, s čemer bi se tudi upravičilo vse večja vlaganja v izobraževanje ter zagotovilo, da pridobljeno znanje in veščine prispevajo k razvoju domačega gospodarstva in družbe.
Kot navaja Računsko sodišče, je pojav bega možganov za države, iz katerih poteka emigracija, mednarodno identificiran kot negativen pojav, saj se iz gospodarstev izteka človeški kapital kot strateški in razvojni vir, hkrati pa izvorna država izgublja sredstva, ki so bila vložena v izobraževanje emigrantov. Iz teh razlogov države, iz katerih poteka emigracija, poskušajo pojav spremljati in vplivati na dejavnike, ki pojav povzročajo, ter ga zmanjševati z različnimi ukrepi in tehnikami v okviru področnih politik in politike ekonomskih migracij. Pogoj za ustrezno upravljanje pojava bega možganov pa je, da država pozna lastne potrebe po obsegu in strukturi visokousposobljenih državljanov glede na trg dela in načrtovani razvoj (prav tam, str. 5).
V skladu z Resolucijo o nacionalnem programu visokega šolstva do 2030 je kroženje možganov ključni pristop za ohranjanje visokoizobraženih kadrov tudi v Republiki Sloveniji (prav tam str.5), vendar pa resolucija po mnenju ministrstva ni obvezujoča in zato pogosto tudi ni upoštevana.
V SSVZ smo zato mnenja, da bi moral novi zakon podpirati preprečevanje bega možganov in narediti več za zagotavljanje kakovosti visokega šolstva, da bi se več mladih odločilo za študij doma. Prav tako menimo, da bi bilo smiselno v delu, v katerem se višajo sredstva za visoko šolstvo, le ta nameniti za štipendije, saj obstoječi sistem brezplačnega študija za vse – kot predvideva 13. člen predloga zakona – ne zagotavlja, da bodo diplomanti, ki so izobraževanje financirali s slovenskim davkoplačevalskim denarjem, svoje znanje in delo dejansko prispevali domačemu okolju.
Ob tem se postavlja vprašanje pravičnosti in vzdržnosti takšnega modela financiranja, saj v trenutni ureditvi in predlogu zakona ni mehanizmov, ki bi spodbujali diplomante k ostajanju v Sloveniji ali vračanju družbi, ki jim je omogočila izobraževanje. Zato bi bilo smiselno razmisliti o rešitvah, ki bi omogočile večjo povezanost visokošolskega sistema s trgom dela ter zagotovile, da bodo vlaganja v izobraževanje imela dolgoročne pozitivne učinke za slovensko družbo in gospodarstvo.
V predlogu zakona pogrešamo tudi določbe, ki bi zagotavljale višanje kakovosti visokošolskega izobraževanja ob dejstvu, da je visoko kakovostni programi lahko konkurenčno zadržijo študente v Sloveniji. Zato predlagamo:
– Uvedba štipendijskega sistema: Sredstva za visoko šolstvo bi se morala prerazporediti tako, da bi se zagotovile štipendije za perspektivne študijske smeri, ki so ključne za razvoj gospodarstva in družbe.
– Vezava štipendij namesto brezplačnega študija za vse bi morala biti vezana na zaposlitev v Sloveniji: Štipendije bi morale vključevati obvezo, da prejemniki po zaključku študija določeno obdobje ostanejo zaposleni v Sloveniji ali v primeru odhoda povrnejo sorazmeren del sredstev. V primeru predčasnega odhoda v tujino, bi moral štipendist del sredstev vrniti.
Predlagamo, da se predstavi izračun, koliko bo stalo izobraževanje novih zdravnikov (gradnja kamusa in ostalo izobraževanje) in koliko od novo izobraženih bo nato opravljalo zdravstveno dejavnost v RS, torej strošek izobraževanja za enega zdravnika.
– Uvedba sistematičnega spremljanja potreb na trgu dela: Država mora redno analizirati povpraševanje po posameznih profilih in usmerjati financiranje študijskih programov glede na potrebe gospodarstva.
– Krepitev sodelovanja med univerzami in gospodarstvom/negospodarstvom: Študentom bi morale biti na voljo bolj strukturirane oblike prakse in povezave s podjetji že med študijem, kar bi olajšalo prehod na trg dela in zmanjšalo motivacijo za odhod v tujino. Visokošolski strokovni študij bi moral imeti predpisano količino prakse.
– Pospeševanje dvojnih diplom in programov v sodelovanju s tujimi univerzami: Tako bi omogočili kroženje možganov namesto njihovega bega, saj bi diplomanti imeli možnost mednarodnih izkušenj, a bi ostali povezani s Slovenijo.
– Povečanje zahtevnosti in meril pri akreditaciji programov: Le visoko kakovostni programi lahko konkurenčno zadržijo študente v Sloveniji, ob številni in kakovostni ponudbi v tujini.
– Spodbujanje vključenosti vrhunskih tujih profesorjev in strokovnjakov v študijske programe
Mednarodno priznani predavatelji in strokovnjaki iz prakse so ključni za dvig kakovosti poučevanja ter povečanje privlačnosti slovenskih univerz tako za domače kot tuje študente. Namesto da bi zakon omogočal večjo odprtost visokošolskega prostora za takšne strokovnjake, uvaja nasprotno rešitev – stroge kvote za polno redno zaposlene učitelje (predlagani 24. člen zakona), ne glede na njihove praktične izkušnje.
To odpira pomembno vprašanje: Ali lahko ministrstvo zagotovi, da bo na medicinskih fakultetah, kjer je klinična praksa ključnega pomena, resnično zaposlena tretjina učiteljev za polni delovni čas, kot zahteva 24. člen predloga zakona? Takšna določba bi lahko omejila sodelovanje izkušenih strokovnjakov iz prakse in s tem negativno vplivala na kakovost izobraževanja v panogah, kjer je neposredna povezava s stroko bistvena.
- Vprašanje glede časovno prilagojenega študija v povezavi s posodabljanjem študijskih programov
Uvodoma naj izrazimo strinjanje z izobraževanjem le v polnem akreditiranem obsegu, kar se je na samostojnih visokošolskih zavodih (SVZ) izvajalo že doslej. Na mnogih SVZ se ob tem zahteva tudi 100% prisotnost študenta. Polno izvedbo akreditiranih programov že leta preverja tudi Nakvis v okviru svojih evalvacij na SVZ.
Počasnejši študenti so že do sedaj študirali dlje od predvidenega časa, izven sistema statusa študenta, tako na javnih kot zasebnih institucijah. Pojem »izredni študij« do sedaj je ministrstvo uporabljalo za vse samoplačniške in od države ne-financirane študijske programe, kljub njihovemu študiju v polni izvedbi in pogosto zahtevani 100% prisotnosti. Izraz se je uporabljal na zahtevo ministrstva za visoko šolstvo, ki brez izraza »izredni študij« ni želelo potrjevati razpisa za vpis. Zato je ključno, da so vsi študenti, ki poslušajo 60 ECTS letno in opravljajo v enem letu vse akreditirane obveznosti, tudi poimenovani redni študenti.
Na javnih visokošolskih zavodih Nakvis preverja zgolj izvajanje rednega študija, medtem ko je bil pri izrednem študiju pogosto prisoten pojav krajšanja predavanj. Poleg tega številni študijski programi – tako redni kot izredni – sploh ne določajo obvezne prisotnosti študentov na predavanjih.
Zato ob zagotavljanju polne izvedbe akreditiranih ur predlagamo tudi uvedbo 100-odstotne prisotnosti študentov na predavanjih, ob upoštevanju izjem iz zdravstvenih ali drugih utemeljenih razlogov, ali vsaj določitev visoke minimalne kvote obvezne prisotnosti.
V SSVZ izražamo druge pomisleke glede uvedbe delnega študija kot nove sistemske oblike, saj je bila možnost počasnejšega študija že doslej omogočena z daljšim študijskim obdobjem, tudi po koriščenju statusa študenta. Po novem predlogu zakona pa naj bi postal delni študij običajen način izvedbe, kar odpira vprašanja o njegovem vplivu na kakovost izobraževanja, fiktivne študente, aktualizacijo vsebin in sprotno prilagajanje študijskih programov potrebam trga dela. Zato prosimo za naslednja pojasnila:
- Prosimo za pojasnilo, kako bo časovno prilagojen študij omogočal sprotno posodabljanje in aktualizacijo študijskih programov, če bo imel študent možnost študija do šestih let na triletnem študiju, še posebej ob upoštevanju, da mora biti program v celoti objavljen pred razpisom za vpis?
- Ali bodo pravi študenti, ki študirajo v polnem obsegu prikrajšani za aktualizacijo vsebin, saj bosta morala biti programa enaka tako za prave študente oz. »hitre« študente kot tudi »delne« študente?
Če se študijski program v tem obdobju ne bo spreminjal, obstaja tveganje njegove zastarelosti, kar bi predstavljalo korak nazaj pri zagotavljanju kakovosti in relevantnosti izobraževanja.
- Poleg tega nas zanima, kako bo zagotovljena enakopravnost med študenti rednega študija in tistimi v časovno prilagojenem študiju? Ali obstaja možnost, da se študijski programi hitreje prilagajajo za tiste, ki redno napredujejo in predstavljajo večino študentov, medtem ko bi se za študente v časovno prilagojenem programu, ki šest let ne morejo prejeti posodobljenega programa, našla ustrezna rešitev?
- Kako bo torej urejeno usklajevanje in fleksibilnost študijskih programov med obema oblikama študija, da bo zagotovljena enakovrednost pridobljenih kompetenc in ohranjena visoka kakovost in aktualnost izobraževanja?
- Koliko se ocenjuje dodaten strošek za državo, če bodo študenti umetno podaljševali študij? Koliko bi stalo, če bi tako se odločilo študirati na primer 20% študentov? Status se namreč podeljuje tudi fiktivnim študentom, ki bodo odslej imeli izjemno majhne obveznosti, ohranjali pa bodo status študenta.
- Vprašanje jezika v študijskih programih, ki jih financirajo slovenski davkoplačevalci, ter ločevanje tržne dejavnosti in dejavnosti javne službe
SSVZ ponovno poudarja in opozarja, da je javna služba zapisana v nasprotju z Resolucijo Nacionalnega programa visokega šolstva 2030, ki določa, da je vso akreditirano izobraževanje javna služba[2]. Predlagatelj zakona je glede javne službe odločil drugače in sicer, da je javna služba vezana na njeno financiranje. Glede na to, vljudno prosimo za pojasnila na naslednja vprašanja:
- Financiranje študija v tujem jeziku: Zakon omogoča izvajanje študijskih programov v tujem jeziku, vendar iz predpisa jasno ne izhaja, ali se bo to financiralo iz javnih sredstev. Ali bo torej študij v tujem jeziku sofinanciran iz sredstev slovenskih davkoplačevalcev ali bo v celoti tržna dejavnost univerze?
- Ločevanje javne službe in tržne dejavnosti: Ali zakon univerzam omogoča hkratno izvajanje javne službe in tržne dejavnosti in torej skupno in hkratno izvedbo predavanj?
- Če da, na kakšen način bo zagotovljeno, da se sredstva, namenjena javni službi, ne bodo uporabljala za tržno dejavnost? Ali je v zakonu določen ključ, po katerem bodo univerze ločile financiranje in organizacijo obeh dejavnosti? Konkretni primer – študij v tujem jeziku za slovenske in tuje študente: Kako bo urejeno financiranje in organizacija študija, če se bo program v tujem jeziku izvajal tako za slovenske državljane (v okviru javne službe) kot za tuje študente, ki bodo plačevali šolnino kot del tržne dejavnosti univerze (npr. indijski študenti)? Kako bo v takem primeru zagotovljeno, da se sredstva javne službe ne uporabljajo za sofinanciranje tržne dejavnosti?
- Transparentnost finančnega poslovanja: Zakon določa, da morajo javne univerze ločeno voditi sredstva javne službe in tržne dejavnosti. Kako bo zagotovljena popolna transparentnost pri tem ločevanju? Ali bodo univerze dolžne javno objavljati finančne poročila, ki bi prikazovala, kako so razdeljena sredstva med javno službo in tržno dejavnost?
- Prevzemanje finančnih tveganj: Če pri izvajanju tržne dejavnosti nastane primanjkljaj, zakon določa, da ga univerza ne sme pokriti iz sredstev javne službe. Kdo bo odgovarjal za morebitne izgube pri tržnih dejavnostih univerz? Ali obstajajo varovalke, ki bi preprečile, da bi dolgove univerze zaradi tržne dejavnosti posredno pokrival državni proračun?
- Vpliv tržne dejavnosti na kakovost javne službe: Ali obstaja tveganje, da bo usmerjenost univerz v tržno dejavnost (npr. sprejemanje večjega števila tujih študentov, ki plačujejo šolnino) vplivala na kakovost in dostopnost izobraževanja za slovenske študente? Kako bo zagotovljeno, da tržne dejavnosti ne bodo ogrožale osnovne izobraževalne javne službe?
- Določanje cen tržnih dejavnosti: Zakon določa, da morajo biti v ceni tržnih storitev zajeti vsi stroški, vključno z investicijami, vzdrževanjem in stroški dela. Kdo bo nadzoroval, ali univerze ustrezno določajo cene tržnih programov? Kakšni so konkretni mehanizmi nadzora, ki bodo preprečili prelivanje sredstev med javno službo in tržno dejavnostjo? Kdo bo nadziral, da se to pravilo dejansko spoštuje?
- Prevzem odgovornosti za finančni primanjkljaj: Zakon določa, da o načinu poravnave finančnega primanjkljaja javne univerze odloča njen ustanovitelj, medtem ko o primanjkljaju posamezne članice odloča univerza sama. Kakšni so konkretni kriteriji, po katerih se bo odločalo o poravnavi finančnega primanjkljaja? Ali obstaja možnost, da bodo morale članice univerze solidarno kriti izgube posameznih fakultet?
- Omejevanje pogodbene svobode
Predlagani zakon na več mestih omejuje pogodbeno svobodo), kar odpira resna vprašanja o njegovi skladnosti z ustavnimi načeli. Takšne omejitve lahko povzročijo pravno negotovost, omejijo avtonomijo visokošolskih zavodov ter negativno vplivajo na fleksibilnost in konkurenčnost visokega šolstva v Sloveniji.
- Kontradiktornosti
V predlaganem zakonu je več kontradiktornih določb. V nadaljevanju je opisana ena od njih:
Na primer, 90. člen omogoča univerzi, ki je akreditirana v Sloveniji, da akreditira lokacijo v tujini in tam samostojno izvaja študijske programe.
Hkrati pa 47. člen določa nasprotno: “Visokošolsko transnacionalno izobraževanje po tem zakonu so vse oblike in načini visokošolskega izobraževanja, pri katerem se javnoveljavni študijski program v celoti ali njegovi posamezni deli izvajajo v drugi državi, kot je sedež nosilca visokošolskega študijskega programa.”
Poleg tega drugi odstavek 47. člena izrecno omejuje transnacionalno izobraževanje zgolj na sodelovanje s tujim visokošolskim zavodom: “Visokošolsko transnacionalno izobraževanje v Republiki Sloveniji se lahko izvaja ali organizira na podlagi pogodbe med visokošolskim zavodom, ki je akreditiran v Republiki Sloveniji, in tujim visokošolskim zavodom, ki izvaja javnoveljavne študijske programe in izdaja javne listine v državi, kjer je ustanovljen.”
Te določbe si očitno nasprotujejo, saj ena omogoča samostojno izvajanje študijskih programov v tujini, druga pa to omejuje izključno na sodelovanje s tujimi visokošolskimi institucijami.
- Financiranje visokega šolstva (javnih univerz in koncesij)
V imenu davkoplačevalcev nasprotujemo modelu financiranja visokega šolstva, ki institucijam zagotavlja visoka fiksna sredstva, ne glede na merljive kazalnike kakovosti, uspešnosti in dejanske potrebe izobraževalnega sistema. Prav tako opozarjamo na pomanjkanje fleksibilnosti pri prerazporejanju sredstev in omejevanje konkurenčnosti visokega šolstva.
Predlagani zakon jasno zasleduje cilj preusmeritve dosedanjih koncesij (ki predstavljajo zgolj 3 % sredstev za 15 % študentov) iz zasebnih zavodov k javnim univerzam, pri čemer bi teh 97 % sredstev ostalo nespremenjenih, ne glede na rezultate, strukturo študijskih programov, število diplomantov ali druge ključne kazalnike. Še bolj sporno je, da bi financiranje javnih univerz ostalo nespremenjeno celo v primeru izgube akreditacije (predlog 124. člena).
Takšen pristop ne le da zavira razvoj kakovostnega in konkurenčnega visokega šolstva, temveč tudi ne odraža realnih izzivov slovenskega trga dela ter ne zagotavlja učinkovite porabe davkoplačevalskega denarja.
Večkrat poudarjena potreba po brezplačnem šolanju tudi izven univerzitetnih središč, kjer izobraževanje večinoma ponujajo nedržavne institucije je ostalo prezrto, prav tako tudi več kot 10 letna opozarjanja OECD po bolj enakopravnem financiranju visokega šolstva v vseh regijah.
Še posebej zaskrbljujoče je, da Slovenija v razmerah vse močnejše mednarodne konkurence tvega izgubo vedno večjega števila študentov, ki bodo zaradi boljših pogojev izobraževanja in širših kariernih priložnosti raje odhajali v tujino ter zaradi samoplačevanja študija, sprejeli tujo štipendijo in kasneje bili zavezani iti v tujino. Namesto da bi zakon spodbujal sodelovanje med javnim in zasebnim visokim šolstvom ter raziskovalnim sektorjem ter izkoristil sinergije za dvig kakovosti in mednarodne konkurenčnosti, močno omejuje možnosti za podeljevanje koncesij v prihodnosti. S tem zavira razvoj brezplačnega visokošolskega izobraževanja na območjih, kjer univerz ni, in v študijskih programih, ki so ključni za potrebe trga dela.
Namesto da bi Slovenija strateško vlagala v ohranjanje domačega kadra, bodo to vrzel zapolnile tuje države – s štipendijami in financiranjem šolnin bodo privabile slovenske študente ter s tem še dodatno oslabele slovenski visokošolski in gospodarski prostor.
Dodatno negativno k nacionalnim ciljem prispeva ukinitev potrjevanja razpisa za vpis s strani Vlade, saj se s tem ministrstvo oz. vlada odreka pomembnemu vzvodu za uresničevanje ciljev nacionalnega pomena.
Če bo sprejet pavšalni sistem lump-sum financiranja visokega šolstva, bo to imelo negativne posledice, vključno z zmanjšanjem produktivnosti, kar smo že napovedovali pri uvedbi stabilnega financiranja v skladu z Zakonom o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti. Ti negativni trendi se zdaj potrjujejo – Evropski inovacijski indeks za leto 2024 namreč kaže, da Slovenija zaostaja za povprečjem EU (dosega le 91 % evropskega povprečja) [3], čeprav so vlaganja v raziskave in razvoj nad povprečjem (104 %)[4]. To jasno kaže, da zgolj povečanje financiranja brez jasnih meril kakovosti in učinkovitosti ne zagotavlja napredka, temveč lahko vodi v upad konkurenčnosti in inovativnosti slovenskega visokega šolstva in znanosti.
Za uspešno preobrazbo visokega šolstva je potrebna strategija, ki bo univerzam omogočila postati motorji inovacij, odličnosti in družbenega napredka. Premišljeni ukrepi, usmerjeni v prilagoditev globalnim trendom, povezovanje z gospodarstvom in spodbujanje raziskovalne odličnosti, so ključni za izgradnjo trajnostnega in konkurenčnega visokošolskega sistema, ki bo spodbujal inovacije ter omogočal tesnejše sodelovanje med akademsko sfero, gospodarstvom in družbo ter nenazadnje ohranjal in privabljal človeški kapital. Ključni ukrepi za dosego teh ciljev so:
- Vezava financiranja na nacionalne cilje in na uspešnost univerz
Ob osnovnem financiranju, ki zagotavlja stabilnost za osnovne funkcije univerz, bi moralo biti dodatno financiranje naravnano rezultatsko, torej vezano na uspešnost z jasnimi in merljivimi kazalniki, kot so: število študentov, zaposljivost diplomantov, kakovost raziskav (patenti, citati, vpliv na gospodarstvo). Pomembno bi na financiranje lahko vplivalo doseganje strateških nacionalnih ciljev. Rezultati bi morali biti javno objavljeni zaradi transparentnosti in primerljivosti med univerzami. - Nagrajevanje in spodbujanje odličnosti
Spodbude v obliki štipendij za domače in tuje talente ter nagrade za vrhunske dosežke predavateljev in raziskovalcev. - Krepitev inovacij in aplikativnih raziskav
Financiranje in nagrajevanje raziskav z neposrednim vplivom na gospodarstvo in družbo. Z izkoristkom sinergij med javnimi in zasebnimi deležniki bi se lahko obudil potencial za uvrstitev Slovenije med vodilne inovatorje. - Prilagoditev študijskih programov in vpisnih mest ter raziskav družbenim potrebam
Spremljanje in napovedovanje trendov sta ključna za prilagoditev študijskih programov in vpisnih mest potrebam gospodarstva in družbe. Prilagoditev študijskih programov z vključitvijo obveznih praktičnih projektov in problemskega dela že med študijem ter razvoj programov vseživljenjskega učenja, ki omogočajo kontinuirano nadgradnjo znanj. - Tesnejše povezovanje z gospodarstvom
Krepitev podjetniških veščin študentov, uvedba obveznega praktičnega izobraževanja med študijem, vzpostavitev razvojnih centrov v partnerstvu z industrijo ter uvedba davčnih olajšav za podjetja, ki vlagajo v raziskave in razvoj, so ključni ukrepi za spodbujanje inovacij in tesnejše povezovanje visokošolskega sistema z gospodarstvom. - Digitalna preobrazba univerz
Uvajanje hibridnega virtualnega in prilagojenega učenja, podprtega z umetno inteligenco, za personalizirano izobraževanje po meri uporabnika. Spodbujanje vseživljenjskega učenja in digitalnih veščin, ki študentom in raziskovalcem omogočajo boljšo prilagoditev sodobnim izzivom trga dela in družbe, že zaposlenim pa nadgradnjo znanj za ohranjanje konkurenčnosti v dinamičnem delovnem okolju in digitalni preobrazbi. - Internacionalizacija in privabljanje talentov
Razvoj strategij za privabljanje in ohranjanje vrhunskih mednarodnih študentov ter raziskovalcev, da se zagotovi privabljanje talentov in kroženje možganov namesto njihovega odtekanja.
V Skupnosti samostojnih visokošolskih zavodov bomo vztrajali pri svojih pripombah in jih tudi javno objavili, saj verjamemo, da je prihodnost slovenskega visokega šolstva preveč pomembna, da bi ostala odvisna zgolj od finančnih in političnih interesov. Čeprav se zavedamo, da bodo ključni argumenti morda preslišani, želimo vsaj jasno opozoriti na posledice predlaganega zakona. Neustrezen model financiranja, omejevanje fleksibilnosti ter pomanjkanje dolgoročne vizije bodo vodili v nazadovanje visokega šolstva, zmanjšanje njegove konkurenčnosti in nadaljnji odliv mladih v tujino. Odločevalci nosijo odgovornost za prihodnost generacij, ki ne bi smele biti prisiljene zapuščati domovine zaradi slabih sistemskih rešitev.
S spoštovanjem,
Izr. prof. dr. Barbara Toplak Perović
predsednica Skupnosti samostojnih visokošolskih zavodov
[1] Računsko sodišče Republike Slovenije. (2023). Zmanjševanje tveganj za pojav bega možganov v Sloveniji: Revizijsko poročilo (str. 31). Računsko sodišče RS. https://www.rs-rs.si/fileadmin/user_upload/Datoteke/Revizije/2023/Beg-mozganov/Beg-mozganov-Revizijsko-porocilo.pdf
[2]Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva do 2030 (ReNPVŠ30).
Poglavje C 1.2. Opredelitev javne službe na področju visokošolske dejavnosti:« Javno službo na področju visokega šolstva bodo izvajali akreditirani visokošolski zavodi v okviru izvajanja akreditiranih študijskih programov ter povezanih strokovnih, raziskovalnih in umetniških dejavnosti.« Dostopno: https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=RESO139
[3] Slovenija se po podatkih Evropskega inovacijskega indeksa za leto 2024 uvršča med zmerne inovatorke, saj dosega 91 % povprečja EU, kar jo postavlja na 17. mesto med državami članicami. Glej Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport. (2024). Evropski inovacijski indeks 2024: zmerni napredek Slovenije in novi izzivi in European Commission. (2024). European innovation scoreboard 2024: Slovenia – Country profile.
[4] Vlada Republike Slovenije. (2024, 31. julij). Evropski inovacijski indeks 2024: Zmerni napredek Slovenije in novi izzivi.