Spreminjanje obveznih sestavin študijskih programov kot del kulture kakovosti

Dr. Barbara Toplak Perovič, Alma Mater Europaea – Evropski center, Maribor

Spreminjanje obveznih sestavin študijskih programov kot del kulture kakovosti

Modification of obligatory components of study programmes as part of quality culture

IZVLEČEK

Univerze lahko same sprejemajo spremembe obveznih sestavin študijskih programov od leta 2012, samostojni visokošolski zavodi pa od spremembe Zakona o visokem šolstvu, tj. od decembra 2016 naprej. Prispevek obravnava spremembe pravne podlage, prednosti, priložnosti in pasti samostojnega spreminjanja obveznih sestavin študijskih programov po novi ureditvi ter predloge za spreminjanje študijskih programov, ki ohranjajo enako raven preverjanja kakovosti kot prej, ko je bilo za spremembe potrebno soglasje Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu. Medtem ko obstaja obveznost visokošolskih zavodov po posodabljanju študijskih programov z namenom pospeševanja hitrosti vpeljave novosti in sledenju trendom v stroki, je pravica po samostojnem spreminjanju študijskih programov postala dvorezni meč, saj Zakon o visokem šolstvu na eni strani daje pravico, na drugi strani pa odgovornost z mogočimi negativnimi posledicami, kot je odvzem akreditacije študijskemu programu. Zato morajo biti vse spremembe premišljene, evalvirane in postopkovno neoporečne.

Ključne besede: spremembe obveznih sestavin študijskih programov, posodabljanje, kultura kakovosti, avtonomija, evalvacija.

ABSTRACT

Universities can independently modify the obligatory components of their study programmes since 2012, while independent higher education institutions have been allowed independent modification of obligatory components since December 2016, when the amendment of the Higher Education Act came into force. This article addresses the change of legal basis, the advantages, opportunities and threats of independent modification of obligatory components under the new regulation, and suggestions for modifications of study programmes, which maintain the same level of quality compared to the period when the consensus of Slovenian Quality Assurance Agency for Higher Education was required. There is a need for modernisation of higher education study programmes to accelerate innovations and follow trends in the profession, however, the right to independent modification has become a two-edged sword. The Higher Education Act provides the right on one side, and the responsibility with possible negative consequences, like withdrawal of accreditation, on the other. Therefore, all modifications need to be considered, evaluated and procedurally impeccable.

Key words: modification of obligatory components of study programmes, modernisation, quality culture, autonomy, evaluation

UVOD

Že pred dobrim desetletjem se je opozarjalo, da je prihodnost Slovenije odvisna od znanja in inovacijskega potenciala njenega prebivalstva, le-to pa je odvisno od sprostitve pretoka znanja in informacij skozi družbeni sistem (Ule, 2004, str. 256). Od sistema je odvisno, kako hitro se lahko visoko šolstvo odziva na spremenjene družbene potrebe in trende, ki ustvarjajo nove izzive in priložnosti. Nekateri avtorji v Sloveniji sicer še vedno nasprotujejo spajanju tržne logike s poljem visokega šolstva in raziskovanja (npr. Rutar, 2013), na splošno pa je že več kot desetletje sprejeto mnenje, da spremenjene družbene razmere zahtevajo čedalje tesnejše povezovanje med visokošolskimi institucijami in globalno družbo (Igličar, 2005, str 91), s tem pa tudi redefinicijo starih konceptov poučevanja za hitrejše sledenje razvojnim trendom (Barle, 2010, str. 16). Tudi evropska komisarka za izobraževanje, kulturo, večjezičnost in mlade Androulla Vassiliou je kot eno izmed šestih ključnih področij potrebnih reform na področju visokega šolstva uvrstila pomen reform z namenom krepitve »povezav med izobraževanjem, raziskavami in podjetništvom za spodbujanje odličnosti in inovacij« (Strengthening the links between education, research and business to promote excellence and innovation, 2011), s čimer se sledi tudi spodbudam Evropske komisije po sodelovanju med visokošolskimi institucijami in gospodarstvom (Delivering on the modernisation agenda for universities: education, research and innovation, 2006).

Slovenija si je v ambiciozni viziji Slovenije 2050 zadala: »S pomočjo učenja se uspešno soočamo z največjimi izzivi. Smo inovativni, ideje spreminjamo v dejanja.« (Slovenija 2050, 2017, in Strategija razvoja Slovenije 2030, 2017, str. 55) Da bodo znanje in spretnosti imeli osrednjo vlogo pri doseganju vizije Slovenije 2050^[1] ter da je zato potrebno usklajevanje razvoja in ponudbe spretnosti z nastajajočimi gospodarskimi in družbenimi potrebami, izpostavlja tudi Strategija spretnosti OECD 2017 (Strategija spretnosti OECD – povzetek zaključnega poročila o oceni stanja 2017, 2017, str. 2 in 3). Hitro sledenje razvojnim trendom, ohranjanje povezave med raziskovanjem, tehnološkim razvojem in izobraževanjem ter še posebej na študenta osredinjenem učenju ali t. i. »student-centered learning« zahtevajo tudi vpeljevanje več dejavnosti za študente in hitrejše vpeljevanje sprememb v kurikulume in študijske programe (High Level Group on the Modernisation of Higher Education: Report to the European Commission on improving the quality of teaching and learning in Europe’s higher education institutions, 2013, str. 40).

Da visokošolski sistem lahko pri študentih razvija potenciale, ki jih družba potrebuje, morajo obstajati pravne podlage za avtonomne in odgovorne visokošolske institucije, ki so se sposobne hitro odzivati na spreminjajoče se potrebe. Medtem ko je svoboden razvoj znanstveno-raziskovalne in pedagoške dejavnosti omogočen šele ob zagotavljanju ustrezne avtonomnosti visokošolskim institucijam (Igličar, 2005, str. 91), je bila avtonomija za samostojno spreminjanje študijskih programov visokošolskim zavodom podeljena z novelo Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 75/16 z dne 30. 11. 2016).

Članek zato najprej kronološko predstavi pravno ureditev spreminjanja obveznih sestavin študijskih programov ter pravno (ne)enakost med univerzami in samostojnimi visokošolskimi zavodi v letih 2012 do 2017, nato opozori na pomanjkljivosti prepočasnega in neavtonomnega spreminjanja študijskih programov ter prednosti nove ureditve po sprejetju novele Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 75/16, v nadaljevanju ZViS-K), ki so izenačile pristojnosti univerz in samostojnih visokošolskih zavodov glede spreminjanja obveznih sestavin študijskih programov. Članek nato analizira prednosti in pasti samostojnega spreminjanja obveznih sestavin študijskih programov ter poda predloge za spreminjanje študijskih programov, ki ohranjajo enako raven kakovosti po podeljeni avtonomnosti za samostojno spreminjanje študijskih programov, hkrati pa za visokošolske zavode zmanjšujejo tveganje odvzema študijskega programa, do katerega lahko po novi ureditvi pride v primeru napak, storjenih v postopku sprememb. Članek potrdi tezo, da spremenjene pravne podlage za avtonomne in odgovorne visokošolske institucije, ki so se sposobne hitro odzivati na spreminjajoče se potrebe, predstavljajo doprinos k hitrejšemu vključevanju potrebnih spretnosti v kurikulume, le-to pa doprinos k usklajevanju ponudbe spretnosti z nastajajočimi gospodarskimi in družbenimi potrebami.

Pravna podlaga spreminjanja študijskih programov – kronološki pregled

Na podlagi Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS) je bila ustanovljena Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (v nadaljevanju NAKVIS),^[2] ki je bila od ustanovitve leta 2009 naprej pristojna za spreminjanje obveznih sestavin študijskih programov.^[3]

Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov (Uradni list RS, št. 95/2010 z dne 29. 11. 2010, v nadaljevanju Merila iz leta 2010) so določala, da se soglasja k spremembam študijskih programov izdajajo na podlagi meril za prvo akreditacijo (53. člen Meril iz leta 2010), za manjše spremembe pa soglasje Sveta NAKVIS-a ni potrebno (54. člen Meril iz leta 2010).

Od leta 2012 so univerze lahko obvezne sestavine študijskih programov spreminjale same, in sicer na podlagi predlogov Rektorske konference Republike Slovenije, vključenih v 57. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ (Uradni list RS, št. 40/2012),^[4] ki je spremenil 32. člen Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 40/12), in 4. člena Akta o spremembi in dopolnitvi Meril za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov (Uradni list RS, št. 51/2012, v nadaljevanju Merila iz leta 2012), navedeno ureditev so v 52. členu ohranila tudi Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov, sprejeta leta 2014 (Uradni list RS, št. 40/14, v nadaljevanju Merila iz leta 2014).

Merila iz leta 2012 in Merila iz leta 2014 so postopek pridobitve soglasja NAKVIS-a za spremembe študijskih programov samostojnih visokošolskih zavodov urejala v 51. členu, v katerem se je ohranjala pristojnost NAKVIS-a za spremembe obveznih sestavin študijskih programov na podlagi meril za prvo akreditacijo, medtem ko so univerze lahko študijske programe spreminjale same in NAKVIS o spremembah le obveščale (52. člen Meril iz leta 2014). Razlika v danih pristojnostih univerzam nasproti samostojnim visokošolskim zavodom nikoli ni bila pojasnjena in odpira vprašanja enakosti nadzora nad univerzami in samostojnimi visokošolskimi zavodi, glede na ustanovitelja visokošolskih zavodov pa tudi dileme razlikovanja nadzora javnega in zasebnega šolstva.

Tako je o spremembah obveznih sestavin študijskih programov samostojnih visokošolskih zavodov odločal Svet NAKVIS-a, in sicer vse do novele ZViS-K, ki je ureditev sprememb obveznih sestavin študijskih programov univerz in samostojnih visokošolskih zavodov poenotila tako, da lahko vsi visokošolski zavodi spremembe sprejmejo sami:^[5] »Visokošolski zavod obvezne sestavine študijskih programov spreminja sam po postopku, po katerem sprejema študijske programe. O spremembah obveznih sestavin študijskih programov visokošolski zavod seznani Nacionalno agencijo Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu v 30 dneh od njihovega sprejema, in sicer na način, ki ga ta določi. Spremembe obveznih sestavin visokošolski zavod tudi javno objavi na svoji spletni strani.« (ZViS, peti in šesti odstavek 32. člena)

Ko je bila avtonomija za spreminjanje obveznih sestavin študijskih programov dana tudi samostojnim visokošolskim zavodom, so se spremenile tudi pristojnosti NAKVIS-a, določene v 51.f členu ZViS, in sicer tako, da ima NAKVIS odslej tudi nalogo, da »preveri spremembe obveznih sestavin študijskih programov in v primeru večjih pomanjkljivosti oziroma neskladnosti ukrepa v skladu z 51.t členom tega zakona«, torej sproži izredno evalvacijo študijskega programa.

Po noveli ZViS-K torej lahko spremembe obveznih sestavin študijskih programov sprejemajo tako samostojni visokošolski zavodi kot univerze, vendar pa bodo po sprejetju ZViS-K in Meril za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov, sprejetih leta 2017 (Uradni list RS, št. 42/17, v nadaljevanju Merila iz leta 2017), navedene spremembe eno od pomembnih meril pri reakreditaciji zavoda in študijskih programov.

Sprejetje novih Meril iz leta 2017 je posledica večjih sprememb visokošolske zakonodaje, sprejetih v noveli Zakona o visokem šolstvu – ZViS-K (Uradni list RS, št. 75/16). Med eno večjih sprememb sodi prehod s programske na institucionalno akreditacijo, ki jo bo visokošolskim zavodom po reakreditaciji zavoda podeljeval NAKVIS na vsakih pet let in v okviru katere bodo presojani tudi posamezni študijski programi. Zakonska obveza visokošolskega zavoda je, da mora o spremembah obveznih sestavin študijskih programov v 30 dneh od njihove potrditve pri pristojnih organih visokošolskega zavoda seznaniti NAKVIS tako, da jih vnese oziroma prenese v izpolnjen elektronski obrazec za akreditacijo študijskega programa in v prilogah priloži izpis sklepa senata, s katerim so bile spremembe sprejete. NAKVIS spremembe sproti pregleduje in ugotavlja, ali je visokošolski zavod upošteval zakonska določila in standarde kakovosti iz meril, kot izhaja iz 47. člena Meril iz leta 2017. Če NAKVIS ugotovi neskladnosti oziroma večje pomanjkljivosti pri spreminjanju študijskega programa, določene v 45. členu Meril iz 2017, lahko da pobudo in pozneje tudi odloči o izredni evalvaciji.

V nadaljevanju so obravnavane prednosti in pasti spreminjanja obveznih sestavin študijskih programov ter predlogi za spreminjanje študijskih programov, ki ohranjajo enako raven preverjanja kakovosti po prenosu pristojnosti za spreminjanje študijskih programov na visokošolske zavode.

Prednosti in priložnosti samostojnega spreminjanja študijskih programov

Za razvojni preboj v visokem šolstvu imajo ključno vlogo sprotne reforme in prožnost spreminjanja študijskih programov, ki omogočajo hitro vključevanje novosti v študijske programe, le-to pa omogoča pridobivanje konkurenčnih prednosti, potrebnih za vstop na globalne trge. Spreminjajo se družba, tehnologija, zahteve trga in posledično zahteve študentov za pridobitev znanja. Višja izobrazbena struktura prispeva k dvigu bruto družbenega proizvoda,^[6] vendar pa je treba natančno opredeliti temeljna vprašanja in cilje razvoja zato, da je vlaganje v izobraževanje učinkovito (Koopman, 2007, v Barle, 2010, str. 15).

»Odprava neskladja med znanji in spretnostmi ter potrebami in spodbujanje odličnosti v razvijanju spretnosti« je tudi ključni cilj prenovljene agende za visoko šolstvo Evropske komisije iz maja 2017 (Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o prenovljeni agendi EU za visoko šolstvo, 2017). Spretnosti so postale gonilna sila posameznikove blaginje in gospodarskega uspeha v 21. stoletju (Strategija spretnosti OECD 2017, 2017, str. 3). OECD je določila tri prednostna področja ukrepanja v Sloveniji, med katerimi je tudi »usklajevanje razvoja in ponudbe spretnosti z nastajajočimi gospodarskimi in družbenimi potrebami /…/ ter sinergijski učinek, ki sledi iz boljšega urejanja in usklajevanja politik spretnosti« (OECD Skills Strategy Diagnostic Report Slovenia 2017, 2017, str. 18). Tako ni dvoma, da je hitro uvajanje sprememb v učne načrte in sledenje trendom na področju stroke vsak dan pomembnejše.

Z namenom pospeševanja hitrosti vpeljave novosti in sledenja trendom v stroki so se spremenila tudi Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov iz leta 2017, ki ne le dopuščajo samostojno spreminjanje študijskih programov, temveč se spreminjanje študijskih programov od visokošolskih zavodov celo pričakuje. Razvoj stroke je vključen v notranje zagotavljanje in izboljševanje kakovosti študijskega programov (Merila iz leta 2017, 22. člen). Zaželeno je, da visokošolski zavod po začetku izvajanja študijskega programa, le-tega tudi izboljšuje, in sicer ob upoštevanju razvoja študijskih, znanstvenih, strokovnih, raziskovalnih oziroma umetniških področij in disciplin (razvoja stroke), v katera se primerno umešča, ob tem pa mora evalvirati doseganje postavljenih ciljev, kompetenc oziroma učnih izidov ter potreb po znanju in ciljev družbe. Spremembe in posodobitve študijskih programov morajo upoštevati tudi temeljne cilje programa ter ohranjati povezanost njegovih vsebin oziroma predmetov (22. člen Meril iz 2017).

Z namenom ugotavljanja uspešnosti izidov študijskega procesa mora visokošolski zavod spremljati tudi kompetence svojih diplomantov (v praksi se to najpogosteje uresničuje skozi ankete diplomantov, ankete delodajalcev diplomantov, klube alumnov in podobno) in v primeru ugotovljenih pomanjkljivosti mora tudi reagirati. Gre za del kulture kakovosti, ki od zavoda zahteva spremljanje študentov, diplomantov in razvoja stroke ter po ugotovljeni potrebi po spreminjanju študijskega programa tudi sprejetje ustreznih ukrepov za izboljšanje kakovosti.

Pred novelo ZViS-K in sprejetjem Meril iz leta 2017 je bila hitrost vpeljave novosti in trendov v stroki za samostojne visokošolske zavode otežena in odvisna od hitrosti speljanega postopka sprememb študijskega programa pred NAKVIS-om. S tem ko sta bila postopek sprememb in njegova hitrost odvisna od odločitve Sveta NAKVIS-a, ki je imel diskrecijsko pravico odločanja o tem, ali se za spremembe imenuje skupina evalvatorjev ali pa se odloči o spremembi programa brez evalvatorjev (tretji odstavek 51. člena Meril iz leta 2014), visokošolski zavod ni mogel načrtovati, s katerim študijskim letom in za katero generacijo študentov bodo spremembe začele veljati. Spremembe so morale biti akreditirane pred razpisom za vpis. Če je Svet NAKVIS-a za spremembe visokošolskih študijskih programov imenoval skupino strokovnjakov za presojo skladnosti sprememb oz. t. i. evalvatorje, je bil postopek sprememb podoben postopku za prvo akreditacijo študijskega programa in postopek je bil rešen v približno podobnem časovnem okviru.

Postopek sprememb je v primeru imenovanja skupine evalvatorjev lahko trajal več kot leto dni, kar je obdobje, v katerem so lahko bile v sami stroki že potrebne vpeljave novosti ali so se pojavili novi trendi, ki bi jim študijski program moral slediti. Spremembe obveznih sestavin študijskih programov začnejo veljati z naslednjim študijskim letom, če so sprejete pred objavo razpisa za vpis, tako je lahko bil zamujen tudi rok razpisa za vpis in izgubljeno dodatno leto za uveljavitev sprememb v študijski program.^[7] Možnost samostojnega spreminjanja študijskih programov je tako zelo pomembna z vidika nujnosti spremljanja in vpeljave novih trendov v študijski program.

Pasti samostojnega spreminjanja študijskih programov

Novost Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 75/16), ki mu sledijo tudi Merila iz leta 2017, je, da se pri reakreditaciji ali izredni evalvaciji zavoda ali študijskega programa spremembe študijskih programov posebej presojajo (ZViS, 51.f člen). Če študijski program zaradi sprememb »ni več vsebinsko in po sestavi dovršen, učni načrti in predmetnik niso več povezani s cilji in kompetencami programa« (Merila iz leta 2017, 45. člen, prvi odstavek v povezavi s prvo alinejo 6. točke drugega odstavka), gre za večjo neskladnost, ki ima v primeru, da je po mnenju strokovnjakov oziroma Sveta NAKVIS-a ni mogoče odpraviti v obdobju treh mesecev, za posledico tudi odvzem akreditacije programa. Enako se lahko zgodi, če so spremembe »takšne narave, da je nastal nov program, ki ga je treba na novo akreditirati (na primer sprememba KLASIUS [razen nacionalno specifičnih področij po KLASIUS-P-16]« ali pa v primeru neustrezne spremembe vrste, temeljnih ciljev in večine kompetenc oziroma učnih izidov, ki se s programom pridobijo, lahko pa tudi imena in strokovnega naslova) (Merila iz leta 2017, 45. člen, prvi odstavek v povezavi s prvo alinejo 6. točke drugega odstavka).

Do izredne evalvacije in zgoraj omenjenih posledic lahko pride tudi takrat, kadar visokošolski zavod o spremembah seznani NAKVIS po predvidenem postopku (določenem v 47. členu Meril iz 2017), saj le-ta spremembe sproti pregleduje in ugotavlja, ali je visokošolski zavod upošteval zakonska določila in standarde kakovosti iz Meril iz leta 2017. Če ugotovi neskladnosti oziroma večje pomanjkljivosti pri spreminjanju študijskega programa, določene v 45. členu Meril iz leta 2017, lahko kadar koli da pobudo za izredno evalvacijo, ki ima na podlagi 44. člena Meril iz leta 2017 (glej Merila iz leta 2017, 44. člen, drugi odstavek v povezavi s četrtim odstavkom) prav tako lahko za posledico odvzem akreditacije študijskemu programu.

Spreminjanje študijskih programov ima tako lahko najhujše posledice, to je odvzem akreditacije študijskemu programu. Navedenih posledic pred Merili iz leta 2017 ni bilo predvidenih, četudi so univerze že prej imele možnosti samostojnega spreminjanja študijskih programov. Nevarnosti odvzema akreditacije študijskih programov zaradi spremembe študijskih programov ni bilo niti za samostojne visokošolske zavode, saj je spremembe akreditiral NAKVIS. Le-ti so ob spremembah sicer tvegali dolgotrajen postopek pred NAKVIS-om, ki je lahko trajal tako dolgo kot prva akreditacija, vendar pa je skupina strokovnjakov (če je bila v ta namen imenovana) ali pa Svet NAKVIS-a kar sam na morebitne neskladnosti opozoril že prej. Najhujša mogoča posledica za samostojne visokošolske zavode je torej pred uveljavitvijo Meril iz 2017 bila, da spremembe niso bile akreditirane, po Merilih iz leta 2017 pa lahko pride do odvzema študijskega programa tako univerzam kot samostojnim visokošolskim zavodom. Na drugi strani, kot že omenjeno, obstaja obveznost zavodov po spreminjanju študijskih programov z namenom pospeševanja hitrosti vpeljave novosti in sledenja trendom v stroki. Pravica, dana s strani ZViS-K, je tako postala dvorezni meč, saj visokošolskim zavodom ZViS-K sicer daje pravico, na drugi strani pa odgovornost za spreminjanje z mogočimi izredno neljubimi posledicami, kot je odvzem akreditacije študijskemu programu.

Ker je poseben nadzor nad spreminjanjem študijskih programov s strani NAKVIS-a namenjen višanju kakovosti, lahko ugotovimo, da je sta ZViS in posledično Merila iz leta 2017 nadzor nad spremembami uvedla šele, ko je bila avtonomija za spreminjanje dana tudi samostojnim visokošolskim zavodom. Navedeno pripelje do zaključka, da je prav avtonomija, dana samostojnim visokošolskim zavodom, pripeljala tudi do nadzora kakovosti nad sprejetimi spremembami tako za samostojne visokošolske zavode kot tudi za univerze.

Posebna nevarnost mogočega odvzema programa temelji tudi na določilih novele ZViS-K in Meril iz leta 2017, ki se glede pravic strank drastično razlikujejo od siceršnjih upravnih postopkov po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V postopkih po ZUP lahko vlagatelj vse do konca postopka na prvi stopnji dopolnjuje vlogo (ZUP, 146. člen, prvi in drugi odstavek),^[8] ZViS-K kot »lex specialis« in Merila iz leta 2017 pa so določili drugačen postopek, ki možnosti dopolnjevanja vloge omejuje. Svet NAKVIS-a odloči o reakreditaciji zavoda (enako tudi pri prvi akreditaciji zavoda ali študijskega programa) na podlagi končnega poročila skupine strokovnjakov, pri tem pa je v ZViS (ZViS, 51.p člen, peti odstavek, in 51.r člen, sedmi odstavek) in Merilih iz leta 2017 izrecno določeno (36. člen, deveti odstavek), da se ne upoštevajo morebitne pripombe ali nova dokazila visokošolskega zavoda, poslana NAKVIS-u po izdaji končnega evalvacijskega poročila. Ker je praksa postopkov pred NAKVIS-om v preteklosti pokazala, da evalvatorji lastnega poročila pogosto ne spreminjajo in v končno poročilo ne vključijo vseh navedb in dokazil vlagateljev, ki jih ti podajo v odgovoru na evalvacijsko poročilo, in zato navedbe in dokazila vlagateljev pogosto sploh niso presojani, obstaja določena mera nevarnosti neupravičenih odvzemov študijskih programov.

Omejevanje pravice dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve iz 3. člena ZUP ni posebej pojasnjeno, čeprav bi moralo biti: ZUP v 3. členu (subsidiarna uporaba zakona) določa, da so posamezna vprašanja upravnega postopka lahko za določeno upravno področje v posebnem zakonu drugače urejena, kot so urejena v ZUP, če je za postopanje na takem upravnem področju to potrebno. Zakaj je postopek podeljevanja, odvzemanja akreditacij ter postopek reakreditacij pred NAKVIS-om drugačen in potreben posebne, strožje obravnave (ki je v tem, da stranke do konca obravnave na prvi stopnji ne morejo dopolnjevati svoje vloge), ni pojasnjeno. Navedeno omejevanje pravic strank bi zato lahko bilo tudi ustavnopravno sporno.^[9]

Predlogi za zmanjšanje tveganja za odvzem študijskega programa po spremembah obveznih sestavin študijskih programov

Da bi se izognili odvzemu študijskega programa kot posledici napakam, storjenim v postopku spreminjanja študijskih programov, je treba posvetiti posebno pozornost procesom spreminjanja študijskih programov in jih voditi tako, da pri samem spreminjanju ne pride do dvoma glede vsebinske dovršenosti, dovršenosti sestave sprememb ter povezanosti učnih načrtov in predmetnika s ciliji in kompetencami programa in da se morebiten dvom glede tega ne pojavi niti pri NAKVIS-u,^[10] ki lahko zaradi sprememb sproži izredno evalvacijo, niti pri skupini strokovnjakov NAKVIS-a v postopku reakreditacije visokošolskega zavoda.

V ta namen se visokošolskim zavodom priporoča sprejetje procesov, ki pregledno ter z dokumentiranimi postopki, ki vsebujejo tudi odgovornosti in pristojnosti,^[11] omogočajo sprejetje kakovostnih sprememb obveznih sestavin študijskih programov. Le-to se lahko naredi v okviru natančno opredeljenih notranjih procesov ali s sprejetjem notranjega akta, ki natančno določa postopek in spremembe obveznih sestavin študijskih programov.

Pravilnik (ali drug temu namenjen akt) bi moral vsebovati postopek presoje vsebinske in formalne ustreznosti predlogov. Najprej bi bila potrebna opredelitev, kdo je lahko pobudnik sprememb, ter nato določitev, kdo o pobudi odloča. Nato bi bilo treba opredeliti, kdaj gre za večje in kdaj za manjše spremembe, ter končno določiti, kdo pripravi spremembe in kdo jih ocenjuje. Nato bi bilo treba opredeliti tudi, kdo in na kak način sporoči spremembe NAKVIS-u ter kdo jih objavi na spletni strani.

V okviru vsebinske presoje bi bilo treba najprej preveriti, ali sodijo predlagane spremembe med obvezne sestavine študijskih programov, določene v 35. členu ZViS oz. v 35.a členu ZViS v primeru študijskih programov za izpopolnjevanje. Merila iz leta 2017 so opustila taksativno naštete manjše spremembe, ki jih NAKVIS-u ni treba sporočati, lahko pa se kot manjše spremembe razumejo tiste spremembe, ki jih ZViS v 35. členu oz. 35.a členu ne določa kot obveznih sestavin programov. To so npr.: imena predmetov, uvedba novih ali opustitev starih izbirnih predmetov, posodabljanje vsebine učnih načrtov in seznama študijske literature (razen načinov ocenjevanja, ki jih je ZViS v 35. členu na novo opredelil kot obvezne sestavine študijskih programov), razporeditev kontaktnih ur pri učni enoti, zamenjava predmetov med semestri, sprememba habilitiranih nosilcev predmetov ali spremembe drugih neobveznih sestavin študijskega programa.

Pri vsakoletnem posodabljanju učnih načrtov, če je tak proces predviden, je treba biti pazljiv, saj spremembe učnih načrtov, če spremembe ne posegajo v splošne ter predmetno specifične kompetence, ne predstavljajo spremembe obveznih sestavin, medtem ko načini ocenjevanja, določeni v učnih načrtih, po ZViS-K že predstavljajo spremembe obveznih sestavin.

Če gre za spremembe obveznih sestavin študijskih programov, katerih ocenjevanje je v pristojnosti NAKVIS-a, bi bilo treba postopek, ki ga je prej določal NAKVIS za spremembo obveznih sestavin, nadomestiti z enako kakovostnim postopkom, ki bi se končal v krajšem časovnem obdobju. NAKVIS je do sprejetja ZViS-K pri samostojnih visokošolskih zavodih avtonomno odločil, ali bo podal soglasje k spremembam študijskega programa ali pa bo v ta namen imenoval skupino strokovnjakov, zato se tudi po dani avtonomnosti za spremembe samim visokošolskim zavodom predlaga za večjo varnost imenovanje posebne osebe ali skupine oseb, ki bo spremembe evalvirala še pred njihovim sprejetjem pri pristojnem organu.

V ta namen se po že sprejeti pobudi za spremembe obveznih sestavin s strani pristojnega organa predlaga imenovanje delovne skupine, ki preuči in evalvira predlog sprememb. Skupina je lahko sestavljena iz več članov, ki so lahko notranji ali zunanji deležniki. Najbolj kakovostna bi bila skupina, sestavljena iz strokovnjakov NAKVIS-a, vendar pa register evalvatorjev NAKVIS-a ni javen (ZViS, 51.z člen), zato tudi obveza po obvezni vključitvi strokovnjakov NAKVIS-a v presojo ne bi bila izvedljiva oz. bi bila težko izvedljiva.

Člani delovne skupine bi morali presojati tudi zakonska določila in standarde kakovosti iz aktualnih Meril za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov, še posebej pa, da predlagane spremembe ne vodijo do večjih pomanjkljivosti oziroma neskladnosti, kot jih opredeljujejo Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov. V ta namen se predlaga preverjanje, ali bo študijski program tudi po uveljavitvi predlaganih sprememb vsebinsko in po sestavi dovršen, učni načrti in predmetnik pa še naprej povezani s cilji in kompetencami programa. Prav tako bi morala delovna skupina preveriti, da v celotnem obdobju akreditacije, zaradi predlaganih in že obstoječih (sprejetih) sprememb ne bi nastal nov študijski program, ki bi ga bilo treba na novo akreditirati (predvsem kadar gre za spremembo KLASIUS-P-16 ali za spremembo vrste, temeljnih ciljev in večine kompetenc oziroma učnih izidov, ki se s programov pridobijo, lahko pa tudi imena in strokovnega naslova).

Takšna delovna skupina, ki bi nadomestila presojo s strani NAKVIS-a imenovanih evalvatorjev, bi lahko podala mnenje o predlaganih spremembah (mnenje je lahko v smeri zavrnitve predloga, sprejetja predloga s popravki ali sprejetja predloga). O spremembah nato odloča pristojni organ zavoda, ki je pooblaščen tudi za sprejemanje novih študijskih programov (32. člen ZViS).

O spremembah obveznih sestavin študijskih programov mora visokošolski zavod seznaniti NAKVIS v 30 dneh od njihovega sprejetja, in sicer na način, ki ga ta določi. Kljub zakonski obveznosti visokošolskih zavodov po sporočanju NAKVIS-u o sprejetih spremembah obveznih sestavin študijskih programov le-ta v roku leta in pol po spremembi 32. člena ni določil načina za sporočanje sprememb študijskih programov (prav tako tudi ne načina za vlaganje akreditacij novih študijskih programov), s tem pa je onemogočil visokošolskim zavodom, da bi lahko dosledno izvajali zakon (ZViS, 32. člen, šesti odstavek).

Na koncu je treba opredeliti, kdo in kako mora spremembe obveznih sestavin visokošolski zavod tudi javno objaviti na svoji spletni strani (ZViS, 32. člen, sedmi odstavek).

ZAKLJUČEK

Avtonomija visokošolskih zavodov za spreminjanje obveznih sestavin študijskih programov ob hkratnem prenosu odgovornosti za spreminjanje obveznih sestavin študijskih programov je del prispevka k hitrejšemu vključevanju potrebnih spretnosti v kurikulume, ob spoznanju, da je hitro vključevanje potrebnih spretnosti gonilna sila posameznikove blaginje in gospodarskega uspeha v 21. stoletju. Ob učinkovitem prepoznavanju potrebnih spretnosti in posledično vključitvi le-teh v študijske programe se dosega višja raven vnosa novosti v kurikulume in usklajevanja ponudbe spretnosti z nastajajočimi gospodarskimi in družbenimi potrebami ter posledično izboljšanja konkurenčnosti posameznika in gospodarstva, zato morata biti prepoznava in vključevanje potrebnih spretnosti vključena v notranji sistem zagotavljanja kakovosti zavoda. Pogoj za to so pravne podlage za avtonomne in odgovorne visokošolske institucije, ki so se sposobne hitro odzivati na spreminjajoče se potrebe.

Ugotovitev, da so ZViS in posledično Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo iz leta 2017 nadzor nad spremembami z mogočimi sankcijami uvedli šele, ko je bila avtonomija za spreminjanje dana tudi samostojnim visokošolskim zavodom, ter dejstvo, da NAKVIS vodi nadzor z namenom višanja kakovosti, utemeljujeta zaključek, da je prav avtonomija, dana samostojnim visokošolskim zavodom, privedla tudi do večjega nadzora z namenom višanja kakovosti tako za samostojne visokošolske zavode kot tudi za univerze.

Odgovorno spreminjanje študijskih programov s sprejetjem procesov, ki so pregledni, temeljijo na dokumentiranih postopkih ter vključujejo odgovornosti in pristojnosti deležnikov v postopku spreminjanja študijskih programov, je zato za visokošolske zavode izjemnega pomena. Predstavlja prispevek visokošolskih zavodov k uresničevanju težnje Evropske komisije po hitrejšem sledenju razvojnih trendov in uresničevanju vizije Slovenije 2050.

LITERATURA

Akt o spremembi in dopolnitvi Meril za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov. Uradni list RS, št 51/2012.
Barle Lakota, A. (2010). Značilnosti sodobne družbe. V N. Trunk Širca (ur.), Model učinkovitega managementa visokošolskega zavoda (str. 11–22). Koper: Fakulteta za management.
Delivering on the Modernisation Agenda for Universities: Education, Research and Innovation. (2006). Brussels: COM(2006) 208 final. Pridobljeno s http://eur‑lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2006:0208:FIN:en:PDF.
Igličar, A. (2005). Avtonomija univerze v luči slovenske in evropske ustave ter bolonjske deklaracije. Revus, 5/2005, 91–101.
Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov. Uradni list RS, št. 40/14.
Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov. Uradni list RS, 42/17.
OECD Skills Strategy Diagnostic Report Slovenia. (2017). Paris: OECD Publishing, str. 18. Pridobljeno s https://www.oecd.org/skills/nationalskillsstrategies/Skills-Strategy-Diagnostic-report-Slovenia.pdf.
Predlog Zakona za uravnoteženje javnih financ, EVA 2012-1611-0078. (2012). Pridobljeno s http://www.mf.gov.si/fileadmin/mf.gov.si/pageuploads/mediji/2012/ZUJF_-_DZ_-_KONCNO.pdf.
Report to the European Commission on improving the quality of teaching and learning in Europe’s higher education institutions. (2013). Luxembourg: Publications Office of the European Union. Pridobljeno s http://www.ef.uni-lj.si/media/document_files/dokumenti/20130606_EAC-modernisation_interior_pagesFR.pdf.
Rutar, T. (2013). Distopična prihodnost izobraževanja v družbi znanja. Sodobna pedagogika, 3/2013, 10–22.
Sklep o ustanovitvi Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu. Uradni list RS, št. 114/09in 57/15.
Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 550/2003 z dne 10. 5. 2005.
Slovenija 2050. (2017). Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijo. Pridobljeno s https://slovenija2050.si/vizija-slovenije-2050/.
Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o prenovljeni agendi EU za visoko šolstvo. (2017). Brussels: COM(2017) 247 final. Pridobljeno s http://eur‑lex.europa.eu/legalcontent/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52017DC0247&from=SL.
Strategija razvoja Slovenije 2030. (2017). T. Šooš idr. (ur.). Ljubljana: Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Pridobljeno s http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/projekti/2017/srs2030/Strategija_razvoja_Slovenije_2030.pdf.
Strategija spretnosti OECD – povzetek zaključnega poročila o oceni stanja: Slovenija 2017. (2017). Paris: OECD Publishing. Pridobljeno shttps://www.oecd.org/skills/nationalskillsstrategies/Skills-Strategy-Diagnostic-Report-Executive-Summary-Slovenia-Slovenian.pdf.
Strengthening the links between education, research and business to promote excellence and innovation. (2011). Pridobljeno s http://europa.eu/rapid/press-release_IP-11-1043_sl.htm.
Ule, A. (2004). Znanost v družbi znanja. V Z. Mlinar (ur.), Demokratizacija, profesionalizacija in odpiranje v svet (str. 256–271). Teorija in praksa. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Zakon o splošnem upravnem postopku. Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000, 52/02, 73/04, 119/05, 24/06, 105/06– ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13.
Zakon o visokem šolstvu. Uradni list RS, št. 32/12– UPB, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 109/12, 85/14, 75/16, 61/17 – ZUPŠ in 65/17.
Zakon za uravnoteženje javnih financ. Uradni list RS, št. 40/12, 96/12 – ZPIZ-2, 104/12 – ZIPRS1314, 105/12, 25/13 – odl. US, 46/13 – ZIPRS1314-A, 56/13 – ZŠtip-1, 63/13 – ZOsn-I, 63/13 – ZJAKRS-A, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 101/13 – ZIPRS1415, 101/13 – ZDavNepr, 107/13 – odl. US, 85/14, 95/14, 24/15 – odl. US, 90/15, 102/15, 63/16 – ZDoh-2R in 77/17 – ZMVN-1.

[1] »Uspeh Slovenije pri doseganju vizije bo v veliki meri odvisen od tega, kako dobro bo razvijala, aktivirala in uporabljala spretnosti prebivalcev. Višja raven spretnosti je povezana z višjo ravnjo produktivnosti, zaposlovanja in prihodkov. Pomen spretnosti pri doseganju gospodarskega razcveta bo najverjetneje še naraščal.« (Strategija razvoja Slovenije 2030, 2017, str. 2)

[2] Vlada RS je s sklepom o ustanovitvi na podlagi 51.e člena ZViS (Uradni list RS, št. 119/06) ustanovila Nacionalno agencijo RS za kakovost v visokem šolstvu kot pravno osebo javnega prava (Uradni list RS, št. 114/2009 z dne 31. 12. 2009) za strokovne in razvojne naloge v visokem šolstvu in regulatorne naloge za zunanje zagotavljanje kakovosti visokega šolstva.

[3] Obvezne sestavine študijskih programov za pridobitev izobrazbe so opredeljene v 35. členu, obvezne sestavine študijskih programov za izpopolnjevane pa v 35.a členu Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 75/16).

[4] »Predlagane spremembe postopka akreditacije obveznih sestavin študijskih programov bodo univerzam omogočile hitrejše sprejemanje sprememb študijskih programov in s tem učinkovitejše in bolj kakovostno izvajanje študijske dejavnosti. V sedanjih zakonskih okvirih zaradi dolgotrajnih postopkov akreditacije sprememb študijskih programov pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu so postopki za izboljšanje študijskih programov, ki bi morali biti stalen proces, tekli prepočasi. Z novim predlogom se postopki sprememb študijskih programov prenašajo v pristojnost univerz, da bi jim tako omogočili učinkovitejše udejanjanje njihovega poslanstva. Predlog sprememb Zakona o visokem šolstvu vsebinsko sledi tudi predlogom Rektorske konference Republike Slovenije.« (Predlog Zakona za uravnoteženje javnih financ, EVA 2012-1611-0078, str. 21, 22)

[5] Obvezne sestavine študijskih programov so določene v 35. členu Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 75/16).

[6] »Splošno naj bi veljala ugotovitev, ki jo ponavljajo tudi v okviru Evropske komisije, da dvig izobrazbene ravni zaposlenih za eno leto v povprečju dvigne produktivnost za 7–10 % ter da zahtevnost delovnih mest v vseh gospodarskih panogah iz leta v leto skokovito narašča. Dvig izobrazbene ravni naj bi bil pomemben tako na družbeni kot osebni ravni. Vsaka dodatna raven izobrazbe naj bi v povprečju dvignila plačo posamezniku za 5–15 %.« (Psacharopoulos in Patrinos v Barle, Značilnosti sodobne družbe, str. 15)

[7] Tak primer je vloga Alme Mater Europaee – ECM za spremembo obveznih sestavin študijskega programa druge stopnje Upravljanje in vodenje poslovnih sistemov in predlog za spremembo imena v Management poslovnih sistemov z dne 14. 9. 2015. Svet NAKVIS-a je 19. 11. 2015 sprejel sklep, da se pred končno odločitvijo imenuje skupina strokovnjakov za pripravo skupnega poročila o izpolnjevanju pogojev za akreditacijo obveznih sestavin študijskega programa, in postopek je bil končan s sklepom NAKVIS-a, s katerim je bilo dano soglasje k spremembam študijskega programa dne 19. 5. 2016, visokošolski zavod pa je sklep prejel 20. 6. 2016, to je po razpisu za vpis.

^[8] Stranka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Stranka sme navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve; če pa to stori po ustni obravnavi, mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi. (ZUP, 146. člen, prvi in drugi odstavek)

[9] O dokazih strank se mora organ opredeliti, v nasprotnem primeru je kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS oziroma načelo kontradiktornosti, ki je pogoj poštenega sojenja (sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 550/2003 z dne 10. 5. 2005).

[10] Če NAKIS ugotovi neskladnosti oziroma večje pomanjkljivosti pri spreminjanju študijskega programa, določene v 45. členu meril, ukrepa v skladu s 37. in 38. členom meril (47. člen Meril iz leta 2017, drugi odstavek).

[11] Jasne pristojnosti in odgovornosti na vseh ravneh so tudi nova zahteva standarda ISO 9001:2015.