Od monopola do konkurence
Posvet, Državni svet in Inštitut Nove revije, Ljubljana, 15. april 2019
dr. Barbara Toplak Perović
barbara.toplak@almamater.si
Spoštovani gospod predsednik Državnega sveta, spoštovani državni svetniki, spoštovani predstavniki zdravstvene, lekarniške, raziskovalne dejavnosti in dejavnosti visokega šolstva v Republiki Sloveniji, predstavniki medijev in drugi.
V imenu Skupnosti samostojnih VZ vas lepo pozdravljam in se zahvaljujem organizatorjem za odlično in zelo pomembno temo »Od monopola do konkurence«, ki odpira številna vprašanja kakovosti našega življenja v prihodnosti. Vprašati se moramo, ali želimo ideološki boj med javnim in zasebnim in zatiranje konkurence ali želimo visokokakovostne storitve.
Torej za začetek in predstavo nekaj številk: V Sloveniji je več kot 15,5 odstotkov študentov vpisanih na samostojne visokošolske zavode, nekateri redki izmed njih imajo koncesijo, velika večina je nima in tam študenti sami plačajo študij. Čeprav je 15,5 % študentov vpisanih na samostojne visokošolske zavode, se za samostojne visokošolske zavode s koncesijo namenja 3 % javnega denarja. Ostali študenti, kot rečeno, sami plačajo svoj študij, kljub temu da skozi plačevanje davkov financirajo tudi javni visokošolski sistem, ki pa jim regijsko ali vsebinsko ne ustreza. Dosegamo odlične rezultate, hitro se odzivamo na potrebe na trgu dela, nudimo visoko zaposljive poklice, izobraževanje uspemo prilagajati po meri študenta, omogočamo, da lahko študenti pridobivajo mnoge delovne izkušnje že v času študija, vse to pa so tudi razlogi, da se toliko mladih odloči za samoplačniški študij. Samostojni visokošolski zavodi delujejo večinoma izven velikih univerzitetnih središč in omogočajo pridobitev znanja in izobrazbo tudi tistim, ki si študija v mestih in na univerzah ne morejo privoščiti; in tako samostojni visokošolski zavodi dopolnjujemo javni visokošolski sistem. Skupaj javni in samostojni drug drugemu tudi nastavljamo ogledalo, kaj vse je še možno ponuditi mladim za več znanja in boljšo prilagojenost na prihodnost. Temu se reče usmerjenost na uporabnika in konkurenca v izobraževanju.
Konkurenca je zelo pomembna v vseh sferah našega življenja: v razvitem svetu je jasno, da konkurenca prinaša večjo inovativnost, večjo ponudbo, nižje cene storitev, večjo prilagoditev potrebam uporabnikov in s tem višje kakovostne storitve[1] v želji, da se bo uporabnik odločil za njih. Konkurenti v zdravstvu ali šolstvu se morajo truditi za uporabnika storitev, torej pacienta ali študenta, in ves čas stremeti k najkakovostnejšemu, inovativnemu in racionalnemu delovanju. Le odprta konkurenca nas sili v to, da smo vsak dan boljši in da bomo uporabniku ponudili več in bolje, kot mu lahko ponudijo drugi.
Če konkurenco zatremo, dobimo monopole, v konkretnih primerih javne monopoliste. Monopoli v zdravstvu in šolstvu pomenijo, da izbire za ljudi ni, monopolist pa se sploh ne rabi truditi za kakovost, ker če bo zatrl konkurenco, bo lahko edini, s tem pa tudi najlepši in najboljši. Zgodovina je pokazala, da monopoli za uporabnike niso dobri, zaradi pomanjkanja konkurence se kakovost storitev pri monopolih za uporabnike slabša.
V visokem šolstvu bi se moralo čim več deležnikov truditi, da bi študentom dali najbolj aktualna znanja, omogočili zaposljive poklice in da bi študente pripravili na hitro spreminjajoči se svet. Če želimo visoko šolstvo narediti po meri študentov, moramo poskrbeti za to, da bodo različni ponudniki izobraževanj stremeli k inovativnosti, racionalnosti in visoko zaposljivim poklicem. Od znanja, ki ga bomo dali mladim danes, bo jutri odvisna naša prihodnost. Zato je čas, da se nehamo spraševati o javnem ali zasebnem šolstvu, vsepovsod namreč študira naša mladina; vprašajmo se raje, kako naj tem mladim omogočimo čim več, vsem za lepši jutri. Zato je čas za spoznanje, da ni pomemben ustanovitelj, najsi bo to država ali kdorkoli drug, pomembno nam mora biti, kdo uporabniku storitev, študentu torej, da več in tisto, kar rabi za svoj razvoj. Čas pa je tudi, da ugotovimo, da pluralizem v izobraževanju koristi, saj moramo biti ponudniki izobraževanja v konkurenci oz. tekmi, kaj vse lahko ponudimo študentom, študenti pa morajo imeti možnosti izbire.
Zavod je po definiciji pravna oseba, ustanovljena za opravljanje nepridobitne dejavnosti, ustanovitelj pa je lahko javna ali zasebna pravna oseba ali fizična oseba. V poslanstvu, namenu, dejavnosti, metodah dela in predpisanih standardih ni razlike. Razlika pa je v financiranju, saj so javni financirani, zasebni pa v veliki večini niso.
Vse ideološko zasnovano razlikovanje javnega in zasebnega se je začelo v zadnjih nekaj letih v strankarskopolitičnih razpravah in v medijih, posledično pa v izvedbenih predpisih in javnih razpisih, predvsem v interesu lobijev, ki so sicer »prisesani« na javno financiranje in želijo eliminirati konkurenco, da se ne bi rabili preveč truditi. Pogosto se delitev javno/zasebno uporablja tudi zaradi nabiranja političnih točk.
V Sloveniji se je zadnja leta ideološko-politično razlikovanje med »zasebnimi« in »javnimi« preneslo tudi v zakonodajno proceduro, kjer se ključni zakoni s področja visokega šolstva in znanosti sprejemajo v zaprtih interesnih krogih. Čeprav imamo samostojni visokošolski zavodi odlične rezultate in več kot 15 % študentov in bi teoretično in praktično morali sooblikovati sistem, pa tudi konkurenco, žal k pripravi sprememb zakonodaje praviloma nismo vabljeni.
Spremembe zakonodaje niso premišljene, ne prinašajo koristi in so večinoma usmerjene v zakonsko oteževanje pogojev za delovanje samostojnih VZ, stroški postavljanja nesmiselnih pogojev za delovanje pa se prenašajo na študente samoplačnike. Ko javni subjekti spišejo zakonske spremembe, ugotovimo, da imajo vse zakonodajne spremembe, ki se dotikajo našega delovanja, en sam namen, to je otežiti pogoje našega delovanja oz. postaviti nemogoče pogoje za delovanje, če nisi javno financiran. S kakovostjo delovanja spremembe zakonodaje nimajo nobene zveze. Gre za trik, draženje delovanja, postavljanje nesmiselnih pogojev za delovanje, vse to pa terja dvig šolnin do te mere, da jih študenti ne bi mogli plačevati in posledično bi se prepisali na javni brezplačni študij ali odšli v tujino.
Razdvajanje javnega in zasebnega se potencira tudi pri javnih razpisih, ki so zelo pogosto, skoraj po definiciji, že razpisani tako, da se lahko prijavijo samo javni. Zmagovalec-monopolist je že vnaprej znan, le zakaj bi se sploh še trudil?
Namesto objektivno merljivih kriterijev kakovosti, se pri financiranju visoki kriteriji zamenjujejo z enim samim subjektivnim kriterijem, da gre za javni subjekt. Konkreten primer tega je sofinanciranje doktorskega študija. Do spremembe 72.a člena Zakona o visokem šolstvu[2] se je za sofinanciranje doktorskega študija študentov zahtevalo visoke kakovostne kriterije učiteljev in mentorjev, sprememba ZViS-a (Uradni list RS, št. 75/16 z dne 30. 11. 2016) pa je vse visokokakovostne kriterije zamenjala za en sam kriterij: da gre za javni visokošolski zavod, in že je študij plačan iz javnih sredstev. Ta primer zagotovo kaže, da kakovost doktorskega študija ni več pomembna, pomembno je le, da gre za javno institucijo. Podobno je diskriminacija študentov zasebnih šol vse bolj prisotna celo v javnih in univerzitetnih knjižnicah, ki onemogočajo študentom dostop do znanstvenih baz.
Na javne univerze se lahko vpisujejo slovenski in tuji študenti, da, tudi tuji študenti lahko na javnih brezplačno študirajo, še štipendijo dobijo, univerze pa dodaten denar, če imajo tuje študente. Medtem ko si morajo slovenski študenti, ki nimajo možnosti študirati v velikih univerzitetnih mestih ali pa si želijo pridobiti izobrazbo in poklic, ki ju skozi javno šolstvo ne bodo mogli pridobiti, sami plačevati študij. Kdo in zakaj je lahko tako mačehovski do svojih državljanov, da daje tujim brezplačen študij, našim pa pravico do brezplačnega študija omejuje?
Medtem ko je država namenila posebnih 57 milijonov za internacionalizacijo,[3] da bi torej imeli več tujih študentov, pa je študentom samoplačnikom iz Italije, ki so študirali v italijanskem jeziku, namenila kamen spotike, za dokončanje študija morajo namreč opraviti strokovni izpit v slovenskem jeziku. Sprememba Zakona o zdravstveni dejavnosti deluje celo retroaktivno, saj morajo vsi diplomanti, tudi tuji, ki ne nameravajo opravljati dejavnosti v Republiki Sloveniji, ne glede na to, kdaj so vpisali ali končali študij, za strokovni izpit od leta 2017 priložiti potrdilo o znanju slovenskega jezika.[4] Vse ponovno zato, ker so se študenti vpisali na samostojni visokošolski zavod, ne pa na javnega, in ker je potrebno konkurenco onemogočiti. Škoda ugledu Slovenije in morebitne odškodnine Republike Slovenije za uradnike niso pomembne, prav tako ne turistične kapacitete Kopra, ki so bile zaradi študentov zasedene v zimskih mesecih. Bolj bistveno je za pristojna ministrstva onemogočanje delovanja konkurence.
Ob tem še en paradoks: od šolnin študentov samoplačnikov gre pol denarja za plače, druga polovica pa za davke, torej nazaj v proračun, da se ponovno plačuje javno, profesorji in raziskovalci javnih univerz pa imajo prepoved poučevanja na samostojnih visokošolskih zavodih. Je čas, da se vprašamo: Kdo se tako boji konkurence, da jo želi zatreti? In zakaj se tako boji konkurence, da jo želi zatreti?
Pri prepovedi sodelovanja učiteljev in raziskovalcev iz javnih zavodov z grožnjo izgube službe, če bi sodelovali s samostojnimi visokošolskimi zavodi, gre za očitno zaščito monopola javnega sektorja, sklicujoč se na to, »da smo zasebna konkurenca«, čeprav se ve, da javna sfera, ki se financira iz javnih sredstev, ni tržna kategorija in s tem ni podvržena tržni konkurenci. Izvajalci javne službe, ki se financirajo iz šolnin, plačujejo davke, iz katerih se zopet financirajo javne institucije in privilegirani zasebni zavodi. Študenti plačajo šolnino kljub ustavno deklarirani pravici do brezplačnega šolanja in pravici enakih možnosti, učitelji javnih šol, ki se iz tega denarja posredno plačujejo, pa na samostojnih visokošolskih zavodih ne smejo učiti. Naziv univerzitetnega učitelja (enako tudi raziskovalca ali zdravnika) je poslanstvo in zato je potrebno učitelju dovoliti učiti, raziskovalcu je potrebno omogočiti prenašanje raziskovalnih dognanj in zdravniku je potrebno omogočiti zdravljenje vseh in reševanje življenj vseh. Javno ali zasebno ustanoviteljstvo pri tem sploh ne bi smelo biti vprašanje.
Na splošno se samostojni visokošolski zavodi delimo na tiste, ki imajo koncesijo, za koncesionarje se namenja 3 % visokošolskega proračuna, in na tiste, ki koncesije nimajo. Že 10 let se koncesije niso podeljevale, kdor jo je pred 10 leti dobil, jo je obdržal, ne glede na to, ali ima študente ali ne. Financiranje samostojnih visokošolskih zavodov je popolnoma netransparentno in se je delilo po principu »divide et impera«, enim se je netransparentno in brez kriterijev politično arbitrarno dala koncesija, drugim pa ne. Nekateri študenti si sami plačujejo študij, drugje pa se dobiva denar za koncesionirana mesta, ki sploh niso zasedena, tako kot javna univerza dobiva denar ne glede na število študentov (javnim univerzam se je od leta 2017 financiranje celo znatno povečalo, čeprav se je število študentov zmanjšalo). Računsko sodišče je že večkrat ugotovilo, da so bile koncesije podeljene netransparentno, da denar dobivajo tisti, ki sploh nimajo študentov, podobno kot na javnih univerzah, medtem pa si morajo številni študenti v oddaljenih in zaostalih regijah sami plačevati študij. Deset let opozarjanja na ta problem s strani Računskega sodišča še ni našlo priložnosti za zakonodajne spremembe v prid študentom v oddaljenih in neprivilegiranih regijah.[5] Ministrstvo je v prejšnjem mandatu pripravilo takšne spremembe zakonodaje, da bi koncesije za študente zagotovo in ponovno dobili tisti privilegiranci, ki sploh nimajo študentov, vendar pa zakonodajne spremembe na koncu niso bile uveljavljene.
V zaščito monopola javnega sektorja ter parcialnih stanovskih interesov v javnem sektorju in s tem politične elite na oblasti, ki obvladuje javni sektor, tudi ni skrbi za zaposljivost diplomantov in interese davkoplačevalcev. Glede zaposljivosti diplomantov ob enakih pogojih, primerjalne analize govorijo v prid privatnih šol, zlasti zaradi racionalizacije in osebne odgovornosti. To posebej potrjujejo mednarodne lestvice rangiranja tujih univerz.
Ustavna pravica vsakega do svobodne gospodarske iniciative, konkurenčnosti, in pravica posameznika do izbire je pomembna. Morda pa kdaj doživimo, da bo v središču študent in njegova pravica do izbire kakovostnega študija, ki bo omogočil kakovostno življenje in zaposljiv poklic. Zato bi se morali nehati pogovarjati o tem, ali je ponudnik izobraževanja javni ali zasebni, saj gre za ideologijo, ki razdvaja; edino merilo mora biti kakovost naših storitev in kaj lahko ponudimo uporabniku. Konkurenčni in tekmovalni v kakovosti morajo biti le programi različnih ponudnikov, denar pa bi moral slediti posamezniku. Denar mora slediti javni službi, to je izobraževanje, ne pa le kriteriju ustanoviteljstva, torej le javnemu zavodu.
Če se želi Slovenija postaviti ob bok ostalim državam, kjer imajo dobre zasebne in javne univerze, mora tudi doma ponuditi konkurenčne programe, to pa se najprej doseže z notranjo konkurenčnostjo, šele nato smo lahko konkurenca tujini. Izgraditi moramo konkurenčen izobraževalni sistem, ki bo na javnih in zasebnih šolah omogočil kvalitetni študij, da naši ljudje ne bodo hodili na študij v tujino, saj bodo lahko tudi pri nas dobili izobrazbo, ki jim bo omogočila takojšnjo zaposlitev in ne bo potrebno iskanje svojih priložnosti zunaj meja.
Ob tej priliki pozivam aktualnega ministra za šolstvo, pa tudi vse bodoče ministre, da se ne ukvarjajo z ideologijo in s promocijo političnih strank, vsi naj raje razmislijo, kaj je najboljše za mlade. Upoštevajmo mnenja OECD glede izobraževanja, zgledujmo se po razvitih evropskih sistemih, dopustimo enakopravno koriščenje materialnih virov iz proračuna, dopustimo znanosti, da deluje v prid vsem. Omogočimo enake pogoje, študij naj bo osredinjen na študenta v odprti konkurenci z enakimi pogoji delovanja, kjer se ponudniki izobraževanja trudimo za čim bolj kakovostno izobraževanje, študentu pa damo možnost izbire svoje prihodnosti pod enakimi pogoji. Študentu dajmo možnost izbire in mu omogočimo lepo prihodnost. Od njihovih uspehov smo odvisni tudi mi.
[1] Politike Europske unije: Konkurenca. Luxemburg: Urad za publikacije, 2014. Str. 3. Dostopno na: http://publications.europa.eu/resource/cellar/9f857b2e-e25a-4fc3-9550-81a9de3b0429.0023.02/DOC_1
[2] Iz proračuna Republike Slovenije se skladno z razpoložljivimi proračunskimi sredstvi sofinancira tudi študij tretje stopnje na javnih visokošolskih zavodih. Sredstva za sofinanciranje iz prejšnjega stavka se določijo z letnim sklepom ministra, pristojnega za visoko šolstvo, ob upoštevanju števila diplomantov tretje stopnje javnega visokošolskega zavoda v zadnjih petih letih. (72.a člen ZViS, tretji odstavek).
[3] Akcijski načrt strategije internacionalizacije slovenskega visokega šolstva 2016–2018 http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/razpisi/Visoko_solstvo/Internacionalizacija_VS_2013/Akcijski_nacrt_2016-2018_WEB.pdf
[4] Zakon o zdravstveni dejavnosti, sedmi odstavek 63. člena, noveliran z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti – ZZDej-K (Uradni list RS, št. 64/17 z dne 17. 11. 2017).
[5] Računsko sodišče je izreklo mnenje, da NAKVIS pri ureditvi in izvajanju postopkov evalviranja in akreditiranja ter vlada in ministrstvo pri ureditvi postopkov evalviranja in akreditiranja ter pri ureditvi in izvajanju podeljevanja koncesij v obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2013 niso bili učinkoviti. Glej Revizijsko poročilo. Št.: 320-5/2014/80. Datum izdaje: 13. 4. 2016.